O Lomu
Na severnem pomolu Banjške planote, na stičišču primorskega, kraškega in alpskega sveta, leži Lom. Sestavljajo ga naselja Tolminski Lom, Kanalski Lom in Dolgi Laz, ki so del občine Tolmin, za razliko od ostalih naselij južneje na planoti, ki sodijo v kanalsko in novogoriško občino. To se pozna tudi pri govoru, saj Lomljani govorimo v tolminskem narečju iz rovtarske narečne skupine, južni sosedje pa v banjškem podnarečju iz primorske narečne skupine.
Zaselki so posejani od 550 do 800 metrov nad morjem po bregovih večinoma suhe doline, ki se od Velikega vrha, s 1071 metri najvišjega vrha na Banjški planoti, v smeri severozahoda spušča proti Soči. Proti severozahodu se greben strmo spušča v dolino Idrijce. Najlažji dostop na ta del planote je po strmi cesti iz Mosta na Soči, možen pa je tudi iz smeri Levpe, Kala nad Kanalom in Lokovca.
Nekoč, ko so se vsi prebivalci preživljali s kmetijstvom, je bila obdelana skoraj vsak ped zemlje, le okrog višjih vrhov je bil gozd. Danes, ko nas je tu še nekaj manj kot 200, je gozda precej več, a še vedno so polja, travniki in senožeti zgledno obdelani. Prebivalci že dolgo veljamo za složne in aktivne, kar se kaže tudi skozi delovanje Krajevne skupnosti Tolminski Lom, ki skrbi za krajevno infrastrukturo, in skozi aktivnosti ŠKTD Lom, ki skrbi za pestro družabno dogajanje.
Zgodovina kraja
Prvi sledovi poselitve sežejo v prazgodovino, arheologi so namreč na vzpetini med obema Lomoma, v Kamnarjevi glavi, odkrili ostanke lončenine ter teras in zidov, kjer bi včasih lahko bila naselbina. Na drugih mestih so našli tudi bronasto fibulo in odlomek bronaste iz železne dome ter železno ost sulice iz rimskih časov. O tem, kaj se je na tem prostoru dogajalo v zgodnjem srednjem veku, med velikimi premiki narodov, na žalost zaenkrat ni nobenih sledov.
Prva znana pisna omemba Loma je v Tolminskem urbarju iz leta 1377, ko je bilo v tolminskem delu Loma 6 kmetij. Leta 1471 je bila v Kanalskem Lomu posvečena majhna cerkev sv. Primoža in Felicijana kot podružnica kanalske cerkve Marijinega vnebovzetja. Tako vemo, da se je že od srednjega veka dalje vlekla razdelitev območja na dva dela – en je upravno sodil pod Tolmin, drugi pod Kanal. Nekje do leta 1755 je bil Lom razdeljen tudi cerkveno, nato pa so po reformi le ustanovili skupno kuracijo. Ker so fari priključili tudi Grudnico in del Gorenjega Lokovca, je cerkev postala premajhna, tako da so 1791 dokončali novo. V času Ilirskih provinc je celotno območje za nekaj časa pripadlo županiji Modrej, a se je stara razdelitev hitro vrnila.
Kraju nista prizanesli obe svetovni moriji. V 1. svetovni vojni je bilo tu neposredno zaledje Soške fronte. V svoji zadnji ofenzivi je italijanska vojska hotela prebiti frontno črto preko soteske Vogrščka skozi Lom in čez greben Velikega vrha, kar jim ni uspelo. V naslednji bitki, znani kot preboj pri Kobaridu, je iz tega območja krenilo levo krilo ofenzive združene avstroogrske in nemške ofenzive.
V drugi svetovni vojni je v isti grapi, po kateri so hoteli prodreti Italijani, leta 1942 padla prva partizanka na Primorskem. Vojna je dobro zdesetkala prebivalstvo, po vojni je zaradi neperspektivnosti število prebivalstva še dodatno upadalo. Šele po furlanskem potresu leta 1976 se je razširila cesta iz doline, zgradil obrat tovarne Metalflex in nova podružnična šola ter s tem nekoliko olajšalo življenje. Padanje prebivalstva se je ustavilo šele po osamosvojitvi Slovenije. Novo dimenzijo je kraju dalo leta 2003 ustanovljeno društvo, ki je najprej poskrbelo za razvoj družabnega življenja, v zadnjem času pa skupaj s Turistično kmetijo Široko in ostalimi turističnimi ponudniki začela kraj tudi turistično razvijati.
Lom in njegovi zaselki
Raziskujte po 15 lomljanskih zaselkih na zemljevidu.