Zgodovina Loma

Lom ni samo eden, dva sta. Tako so določili veljaki že tam v 11. stoletju, mogoče že prej: “Tolminski Lom, ki je na desnem bregu hudournika Vogršček, naj bo upravno vezan na Tolmin, Kanalski, na levem bregu, na Kanal in Gorico.” In tako je veljalo dolga stoletja. Celo cerkvene zakramente so morali tisti iz Tolminskega Loma opravljati v Volčah in kasneje pri Sv. Luciji, čeprav je že leta 1471 v dva kilometra oddaljenem Kanalskem Lomu zrasla cerkev sv. Primoža in Felicijana, kajpak le kot podružnica kanalske cerkve Marijinega vnebovzetja.

Šele leta 1789, dobrih 40 let po tem, ko je Arnejev sin postal prvi stalni kaplan v Lom, so Tolminskemu Lomu (in Grudnici) dovolili prefaranje k Lomljanski fari. Kmalu je Napoleon poskrbel, da sta tudi upravno oba Loma spadalo pod isto županijo – Modrej – a to ni trajalo dolgo, vrnila se je stara Avstro-ogrska in stara ureditev. Utečenega sistema ni spremenil niti Mussolini. Ga je pa zato Tito. Kanalski Lom se je po drugi svetovni vojni izločil iz Goriške upravne oblasti in se priključil Tolminski.

Danes razlik med Lomoma razen na tablicah s hišnimi številkami ni. Prebivalci govorijo isto prepoznavno narečje, združujejo se ob istih dogodkih, skupni so jim enaki problemi. Pa saj tako je tudi prav, kam bi pa prišli, če bi se 164 prebivalcev, kolikor jih tu še živi, razdvajalo. Ljudi je tukaj bistveno manj kot pred sto leti, ko je Lomljanska fara (resda z Grudnico, Dolgim Lazom in delom Gorenjega Lokovca vred) štela 1144 ljudi, manj je hiš in več je gozda in grmov, a lepota še vedno ostaja. A zakaj bi pisali o tem, ko pa je že leta 1931 J. R. Zagriški za koledar goriške Mohorjeve družbe pripravil ličen prispevek. Vse napisano še vedno drži, le avtomobili po 80 letih malce lažje prisopihajo z Mosta v Lom.

Lom nad Kanalom

J. R. Zagriški.

Ali si že bil kdaj v Lomu?

 Ako se pelješ po soški dolini z železnico do Sv. Lucije in tam iztopiš, ti zapirajo pogled proti jugu z zelenjem in gozdnim drevjem poraščeni strmi vrhovi na levem bregu Idrijce. In ako se povzpneš od kolodvora po stezi, vodeči preko senožeti in gozda, na najbližji vrh, odpre se ti pred očmi prijazna dolina, podobna kotlu, posejana z belimi hišicami in malimi selišči. Dolino obrobljajo od vseh strani hribi, pokriti z zelenimi pašniki, senožetmi in gozdovi. Le proti jugozapadu se odpira kotel v globoko dolino s strmimi pobočji, v dolino hudournika Vogrščka, ki se izliva v Sočo med Avčami in Sv. Lucijo. Pod seboj imaš Lom. Vprašaš: kateri, Tolminski Lom ali Kanalski. Oba. Ker oba Loma tvorita naravno celoto, loči ju le politična meja, potegnjena med njima pred davnimi leti, priklopljajoč Tolminski Lom nekdanjemu tolminskemu glavarstvu, Kanalski pa goriškemu. Imenovanje Loma po politični pripadnosti zavaja nepoznavalce kraja v domnevo, da leži Tolminski Lom kje v bližini Tolmina, Kanalski pa pri Kanalu, oddaljen drug od drugega kakor Kanal in Tolmin. Oba Loma sta si bila najbližja soseda, navezana nase po skupnih koristih, po skupni duhovniji in dolgo let tudi po skupni ljudski šoli. Oddaljena sta drug od drugega komaj četrt ure in v Kremencah, skupini hiš v dolini Vogrščka, sta si tako blizu, da je med njima komaj prostora za strugo Vogrščka in za mejo, ki teče po tej strugi namesto vode. Kajti Vogršček je razen ob hudih nalivih suh, le ob izviru in par desetin metrov od izvira dalje je potok živ, tvoreč tolmune, v 1 katerih se v (topilih poletnih dneh mladina koplje. Ob izviru voda nikdar ne usahne in zalaga v dnevih suše poleg Loma po cele ure oddaljene kraje naokoli z izvrstno pitno vodo.

 Tako sem te, dragi sopotnik, pripeljal do Loma. Sledil si mi v potu svojega obraza po strmih stezah in iz oči ti vidim, kako sklepaš v srcu, da si boš drugič premislil, preden se mi slepo zaupaš. Res je, da bi te peljal lahko po drugi, udobnejši poti po vozni poti skozi Sv. Lucijo, čez most preko Idrijce in dalje polagoma navkreber skozi Drobočnik. Seveda ne manjka strmine tudi tukaj, kajti v poldrugourni pešhoji se moraš povzpeti od Sv. Lucije, ki leži kakih 180 m nad morsko gladino, na celih 600 m nad morjem, ako hočeš dospeti v Lom. Po tej poti že laže dihaš, opozoriti pa te moram, da si vzameš tudi za to pot solidno, trdno obuvalo. Pač pridejo v Lom po tej poti tudi avtomobili, za Lom bele vrane, ali… naj ti pove kaj o tem rajši šofer, ki je to pot že prevozil. Za denar popelje tudi še drugič in tretjič. Ti pa se ne straši nekoliko pešhoje, osobito če šest dni v tednu presediš za pisalno mizo ali jih kako drugače prebiješ v zaduhlem mestnem ozračju. Saj se je ne ustrašijo niti nežne mestne gospodične in včasih še nežnejši mestni gospodki, ki prihajajo vsako leto v Lom na letovišče.

Tudi jaz se poslužujem navadno te poti in sam ne vem, kaj me je zapeljalo, da sem te vodil poprej po strmih gorskih stezicah. Morda zelena preproga, razpeta po strmih pobočjih Čukle in pretkana z raznobojnimi cvetkami, morda hladna senca temnih bukev v gozdu, kjer solnce le redko prisije do tal: gubi se v listju košatih dreves pomladi, poleti zelenem, jeseni rumenem. Morda mi je bil v mislih krasen razgled, ki se potniku odpira korak za korakom na vse strani: globoko pod tabo idrijska in baška dolina. In soška dolina z ravnim, z njivami zakrpanim poljem med Sv. Lucijo in Modrejcami in za Modrejcami z gosto zaraščeno Bučenico in belo se svetlečo Marijino božjo potjo na Mengorah, s tolminskim Kozlovim robom, s srebrnim pasom bistre Soče, vijočim se od Kobarida preko Tolmina do Sv. Lucije in dalje. Morda sem hotel čitati iz tvojih oči zadoščenje ob pogledu na ugledne gorske velikane od Črne prsti preko Rodice, Tolminskih peči in Krna do bovškega Rombona, do Kanina in dalje do Matajurja. In dalje, vse dalje preko Karnijskih Alp do Dolomitov. Pogled na to veličastno panoramo te mora zadiviti, ko sediš v hladni senci na vrhu, na mahovitih tleh in ko ti lahek vetrič boža utrujeno telo. Jutri, če ostaneš z menoj in če z mano vstaneš, te popeljem sem na vse zgodaj. Razprostrem ti pred očmi drugo sliko ob vzhajajočem solncu. Videl boš po dolini ogromno belo morje jutranje megle, gosto kakor v pene stepena smetana. Sv. Marija Mengorska bo kakor kocka sladkorja, Bučenica in drugi vrhovi okoli kakor kosi črnega hruha, obviseli v gosti razpenjeni belini. In dalje te popeljem čez Široko do mogočne skale, pastirji so ji nadeli ime Polhova cerkev, na vrh Ledenice in od tam skozi gozdni kolovoz na Trato. Prijazni Tratar naju potem pospremi na rob svoje domačije, kjer se Trata mahoma prevrne v vrtoglavo nižino reke Idrijce, ki jo spremlja na njeni poti do Soče bela cesta iz Cerkna in Idrije. Na drugem bregu boš našteval cerkve, vasi in selišča notri do Cerkna: Logaršče, Roče, Slap, Pečine, Ponikve, Št. Viška gora… In s Trate se povzpneva na Veliki vrh, 1072 m nad morjem. Z njega se nama odpre pogled po brezštevilnih lokovških hribih in preko čepovanske doline na Trnovski gozd, od juga pa nama zablešči nasproti svetogorsko svetišče in v daljni daljavi sinja Adrija s Furlansko nižino, tonečo v somraku…

In stopiva sedaj v kotel. Na desnem njegovem robu nama je Tolminski, na levem Kanalski Lom in povsod naokoli nasejane posamezne hiše in mala sela. Kakor božične jaslice, mi je rekel mlad študent, ki sem ga bil zvabil s seboj. Tam v globini kotla, v Kanalskem Lomu, se dviguje nizek griček. Na njem domujeta sv. Primož in Felicijan v skromni, osiveli cerkvici, pokriti s sivimi kamnitmi skrilmi. Od tam objemljeta v eno samo občestvo oba Loma. O postanku cerkve pripovedujejo tole: ko so bili v starodavnih časih Lomnjani sklenili sezidati sv. Primožu in Felicijanu dom, se niso mogli zediniti, kam naj ga postavijo. Občina, ki prav za prav ni občina, ampak eden del odlomek kalskega, drugi pa svetolucijskega županstva, je raztresena in vsak bi bil rad imel cerkev v svoji bližini ali sredini. Pa so se domenili, da naj stoji cerkev tam, kjer bodo prej začeli z zidanjem. Ker je bil Kanalski Lom bolj uren, si je sezidal cerkev pred svojim pragom. In bila je to najbolša rešitev, ker tako stoji cerkev sredi duhovnije. Od tukaj paseta sv. Primož in Felicijan svoje ovčice okoli in okoli, pod seboj po ravnini, nad sabo v strmini. V njiju dom zrejo od vseh strani bela sela: Vodice, Rut, Strana, Sela, Zagrič, Ravne, Kal. V bližnji okolici pa se gnetejo okoli njunega griča Dol, Manfredi, Potok in Log. Pod njiju zvon spada, kakor sem že rekel, tudi Tolminski Lom, ki mu Lomnjani pravijo kratkomalo Vas, potem od svetolucijskega županstva Dovec in od sedanjega čepovanskega županstva del Lokavca.

[nggallery id=19]